Le kdo ne pozna veselega navihanega Kekca. Prebiva v čudovitem objemu gora, v Kekčevi deželi, kamor smo se na izlet odpravili z otroki iz skupine Medvedki in Sovice.
Polni pričakovanj smo se z nahrbtnimi na ramenih podali na pot. Pričakala nas je pisano obarvana narava, sončni žarki so nas toplo greli, gore obsijane s soncem, so se dvigale v nebo.
Prisopihal je, s Kekčevimi junaki poslikan avtobus, ki nas je po kratki, vijugasti poti pripeljal prav v Kekčevo deželo. Prepevali smo Kekčevo pesem in se veselili. Peš smo se odpravili v gozd in kaj kmalu prišli do Bedančeve koče. Pokukali smo vanjo in zagledali Mojco. Uboga revica je morala skrbeti za Bedanca. Seveda smo jo rešili in se hitro sprehodili mimo spečega, smrčečega Bedanca. Bili smo zelo pogumni. Prijazna Mojca nas je popeljala do Brinceljna. Spotoma smo našli smrdljive Bedančeve nogavice. Če še ne veste, se Bedanec nič ne umiva in mu izpod nohtov kar mah raste. Pot smo nadaljevali po mehkih gozdnih tleh do Brinceljnove koče, kjer smo zaslišali kričanje. Ojoj, Bedanec je tekal gor in dol pred kočo, kar nas je kar malo prestrašilo. Iskal je Mojco. Hotel je že vzeti kakšno vzgojiteljico, ker pa ne znajo kuhati iz mesa, smo se kar hitro rešili njegovih vragolij. Pregnali smo ga z posnemanjem sove, tako je za cele tri dni pobegnil iz Kekčeve dežele.
Le kje je Kekec, smo se spraševali. Po skrivnem predoru se je pred nami razprostrla jasa, na njej lepa hišica in glej…..Kekec pred hišo. Veseli smo stekli do njega in ga pozdravili. Bil je vesel, zgovoren, povabil je otroke v hišo, kjer so izvedeli za skrivnost. Živahno so pritekli ven in podali smo se po širnem travniku do tete Pehte. Kmalu je izmed grmičevja prišla gospa s klobukom na glavi, polnim rožic. Previdno smo jo opazovali in hitro ugotovili, da je prijazna in sta s Kekcem kar prijatelja. Popeljala nas je do svojega laboratorija in koče, kjer so se pasle koze. Kekec jo je prepričal, da smo se lahko iz njene koče spustili na tla kar po toboganu z lesenega lubja. Potem nas je pogostila s čajem, ki ga je skuhala iz zdravilnih rožic in sladkim kruhom. Dobro smo se okrepčali.
Tako se je naš izlet počasi bližal h koncu. Skozi slikovito pripovedovanje smo Kekčevo deželo intenzivno doživeli. Prijetno utrujeni, pa vendar polni energije in novih vtisov smo se odpravili domov.
Srečno Kekec!
Martina Pugelj