Povsem naključno prirojeno stanje lahko, ne glede na spol, doleti kogar koli.  Približno enega od 800 novorojenčkov v vseh državah sveta, med vsemi rasami, med vsemi socialnimi sloji.

Staršem se ob zdravnikovih besedah: »Vaš otrok ima Downov sindrom,« življenje nenadoma spremeni. A mnogi izmed njih pravijo, da tako, da vsi cenijo in spoštujejo dobre medsebojne odnose, čustva in občutke veliko bolj, kot bi jih lahko spoznali v kateri koli knjigi ali filmu.

V tem šolskem letu so vsi sedmošolci v Sloveniji prejeli knjižno darilo projekta Rastem s knjigo, z zlato hruško nagrajen mladinski roman Kit na plaži, avtorja Vinka Moderndorferja, o vrstniku z Downovim sindromom, o njegovi družini.

Učenci 7. b razreda je niso odložili na domačo knjižno polico, ampak so jo na mah prebrali in se želeli o prebrani knjigi tudi pogovoriti.

Ta želja se jim je uresničila v torek, 14. 3. 2017, v krajevni knjižnici Dobrepolje. Takoj ko je Jasmina Mersel Šušteršič, knjižničarka z neprecenljivimi izkušnjami vodenja pogovorov o prebranih knjigah, najraje takih, iz katerih vsebin osebnostno rastemo in se kalimo, zlata oseba z zlatim srcem, kakor knjižničarkam pravi Ivan Sivec, zaslišala mladostni vrvež, nas je navdušeno in gostoljubno posedla za okroglo mizo, »saj se zaveda iz dna srca, da je dober bralec kralj sveta.« (Ivan Sivec)

In učenci 7. b razreda so tudi v tem več kot eno uro trajajočem strokovno kakovostno vodenem pogovoru dokazali, da so dobri bralci. Iz knjige so čuteče brali odlomke z močnimi sporočili, izrazili so svoja občutja o perečih življenjskih vsebinah, poudarili so, kako pomembno se je o njih pogovarjati doma, v šoli, ob takih srečanjih, se pogovarjati in iskati možnosti kakovostnega sobivanja s soljudmi, ki niso drugačni, ampak edinstveni, kakor je zapisal Tone Pavček: »Vsak človek je svet zase, čuden, svetal in lep. Kot zvezda na nebu.«

Bralec ima prav tudi takrat, ko o knjigi razmišlja narobe, pravijo. A prav nihče od učencev ni razmišljal tako. Prav vsi so menili, da je to zares dobro branje, branje za življenje, branje s trajnimi človeškimi vrednotami.

Ema Sevšek

Preden smo se od prijazne knjižničarke hvaležno poslovili, so takole zapisali.

Drugačnost moramo sprejemati, ne glede na vse, saj smo vsi po svoje drugačni. Moje mnenje je, da bi bilo dobro za nas in za otroke z Downovim sindromom, da bi hodili z nami v šolo, a da bi imeli prilagojen načrt. Otroci s to boleznijo so enako ljudje kot mi in imajo enake pravice. (Jan Strnad)

Če bi vedno sprejemali drugačne ljudi od sebe, bi bil svet veliko lepši, imeli bi se bolj radi pa tudi bolj bi se med sabo spoštovali kot sedaj, ko je nekaterim vseeno za te ljudi. (Eva Starič)

Otroci, ki so na zunaj drugačni kot mi, ni nujno, da so znotraj drugačni. Šolajo se drugače, zato tudi ne dosežejo svojih ciljev. Ampak vse, kar ti pove ali pokaže, misli zares. Če je jezen, je zares jezen, in če je vesel, je zares vesel. Z drugačnostjo res ni nič narobe. (Jure Marolt)

Če je človek drugačen od nas, še ne pomeni, da je slabši ali manj pomemben, kot smo mi. Pomembno je tudi, da vse ljudi spoštujemo in jih imamo radi. Taki ljudje imajo večkrat veliko srce in bolj spoštujejo stvari okoli sebe. (Urška Novak)

Vsak je drugačen, to ni nič narobe. Sprejemati moramo vse, tudi ljudi z Downovim sindromom. Počutje izražajo na svoj način, včasih mogoče še bolje kot mi, ki nimamo tega sindroma. Če imate v družini kakšnega otroka z Downovim sindromom, naj vas ne bo sram, sprejmite ga, kot so drugi sprejeli vas, ki nimate te bolezni. (Mark Strah)

Ne glede na to, kakšen je človek, ga moramo spoštovati. Ker oni si želijo biti taki kot mi. Želijo obiskovati šolo, imeti poklic, se igrati z nami. Vsak globoko v sebi skriva nekaj, česar ne pokaže takoj, ampak pove z igro, s tem ko se premika in ti želi povedati nekaj lepega. (Ajda Erčulj)

Če si drugačen, še ne pomeni, da si slab človek. Tisti, ki so drugačni, so lahko boljši od nas. Zato vam pravim, da ljudi ne ocenjujte po videzu, temveč po notranjosti. (Lara Levstik)

Otrokom, ki so malo bolj drugačni kot drugi, ni prav, da rečemo, da so drugačni. So takšni, kot so. Vsak človek je po svoje malo drugačen od drugih. In nimamo jih pravice izločati iz družbe, samo zato, saj smo vsi enakovredni. In mislim, da bi morali preživeti več časa skupaj.(Nuša Žgajnar)

Vsak človek je drugačen, a poseben. Za človeka z Downovim sindromom marsikdo reče, da je zaostal. Mogoče res ni fizično in psihično dorasel, a ima večje srce kot marsikdo med nami. Svojih čustev ne skriva. Pokaže, kaj si misli, kaj občuti. Vsi bi se morali zgledovati po njih. Noben jim ne bi smel reči, da je poseben, s tem pa mislil, da je zaostal. Je poseben zaradi srca, čustev. (Maja Marolt)

Tudi drugačni so ljudje kot mi in niso nič manj vredni.(Erik Ašič)

Mislim, da je treba sprejeti drugačne. Od njih se lahko tudi veliko naučimo.(Maj Čmrlec)

Nekateri otroci so drugačni od nas. Imajo bolezen, kot je Downov sindrom. Brali smo knjigo Kit na plaži, v tej knjigi je bil tak fant. Njegova sestra je mislila, da ga prijatelji ne bodo sprejeli. A so ga. (Nika Ponikvar)

Nič zato, če so nekateri drugačni od nas; vsi smo enaki, vsi smo ljudje. Tudi tiste, ki imajo Downov sindrom, moramo sprejeti take, kakršni so. Te ljudi moramo imeti za take, kakršni smo mi. (Manja Siard)

Nekateri otroci so drugačni od nas. A jih moramo sprejemati, kot so tudi prijatelji sprejeli Igorja v knjigi Kit na plaži. (Dajana Triunčević)

Knjiga Kit na plaži mi je bila všeč, ker so Nikini sošolci sprejeli njenega brata Igorja. Ugotovili so, da z Igorjem ni nič narobe. Je le drugačen, kakor smo vsi drugačni med seboj. (Žiga Hribar)

Vsi ljudje smo si različni. Nekateri so dobri v risanju, drugi v kuhanju … Kaj ni to lepo? (Martin Žunič)

Vsak človek, iz katerega se norčujemo, trpi. Iz nikogar se ne smemo norčevati. (Nika Ponikvar)

Ljudje se moramo med seboj spoštovati. Spoštovati moramo vsako različnost, razumeti ljudi s katero koli boleznijo. (Ambrož Anton Ahačevčič)

Učence spodbudila k pisanju: Jasmina Mersel Šušteršič

Dostopnost